Čistilke in čistilci v nemški zvezni deželi Saški so v javnih izpovedih opozorili na težke delovne pogoje, s katerimi se spopadajo pri svojem vsakdanjem delu. Trije zaposleni so izpostavili, da so pogosto nevidni delovni sili, ki postane opazna šele takrat, ko pride do napak ali nezadovoljstva strank. Poročali so o uničenih sobah, umazanih sanitarijah in splošnem pomanjkanju spoštovanja s strani uporabnikov storitev. Njihova pričevanja razkrivajo bizarno in pogosto nesprejemljivo vedenje posameznikov, ki za seboj puščajo nepredstavljivo umazanijo. Zaposleni so poudarili, da njihovo delo ne vključuje zgolj fizičnega čiščenja, temveč tudi soočanje s psihološkimi pritiski zaradi podcenjevalnega odnosa družbe. Čeprav opravljajo ključno funkcijo za vzdrževanje higiene in reda, se v delovnem okolju pogosto počutijo zapostavljene. Izpovedi služijo kot opomin na pomen dostojanstva pri delu in nujnost izboljšanja kulture odnosa do storitvenih poklicev, ki so v Nemčiji kljub svoji nujnosti še vedno stigmatizirani ali spregledani.